Koža

se mi je potrgala,

padec

je naredil svoje,

bila je višina

in padala sem močno

in globoko,

v stiku s tlemi

se mi je potrgala

vsa povrhnjica,

ki se je lepila mesa,

zdaj potrgana

hodim naokoli

in nosim dolge rokave

in rokavice,

okoli vratu pa šal

in na glavi kapo,

da se ne vidi

moja potrganost

in da ne prestrašim

nežnih duš,

ki tiho delijo poglede,

brez besed

brez tona.

Bolečina

mi vleče šive skupaj,

srbi me za umret,

vendar mirujem,

čeprav bi najraje

spraskala bolečino

in velike kraste,

ki me pokrivajo

po vsem telesu.

A rane so,

kot potrgana cunja,

ki se je ne da več zlepit,

niti pošit.

IŽ-lev