ČOVJEKOLIK
Procvalo je još jedno
Sunce na moru
u lovoru
visoku boru
na maslini od stotinu goda
gledam te očima
svoga roda
u kičmi Čovjeka
svijenog u struku
osušenih ruku
licem svelim kao lišće
sjećanja naviru sa Sjevera
u tijelu nekad gipkom
što je više raslo u visine
to je srce bivalo manje
u nejači je nemirom
kucalo jače
može li se izmjeriti
i čime
to rastojanje
od oka do Sjevernjače
duže ili putem kraće
odrastanje kroz odustajanje
i ja evo
nekad silan
koncem od svile
grud prišivam
gubim oblik
snivam
ma koliko ne bio čovjek
već samo proziran
prezren
duha čovjekolika prazna sjen
(zaiskrit ću u mraku
makar na tren).
urednica
Poslano:
03. 11. 2013 ob 20:51
Spremenjeno:
03. 11. 2013 ob 23:48
Sonce, ki zahaja in odseva - in človek, ki žari v odhajanju, ki se spominja. Sebe, ki je bil otrok in se primerja in spoznava, koliko človeka je v njem še ostalo, ga je bilo sprva več? Pesem, ki potegne bralca v lastno zaznavanje časa in sebe v njem. Pesem teče kot reka, s svojimi rimami in nizanjem podobnih, a različno pomenskih besed, ki pesem naredijo še bolj bogato. Čestitke,
Ana
Hvala ti Ana, krasno si iščitala namjeru i suštinu ove poeme, čestitke i tebi, tvojoj duši pjesničkoj.
lp
Duško
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
- 02. 11. 2013 ob 22:17
- Prebrano 731 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 266.86
- Število ocen: 8