Objemi me nežno,
stisni med grape svojih ramen.
Samo želim si.
Dovoli,da sedem na stol tvojih kolen,
da preplezam tisto steno Vršaca,
da se ujamem na rob tvoje sredine.
Dovoli.
Se spomniš drvenja lokomotive-
mimo so švigale slike
v taktu kolibrovih kril.
Nisva iskala zavor.
Nisva.
Samo poigrajva se s kazalci ročno izdelane ure.
Samo, da ti sedem na kolena, da se ujamem na rob.
Samo, da se še enkrat peljem s tisto lokomotivo.
Samo jaz
.
.
.
(samo želim si).
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!