Imela si tleči ogenj in vrojen žar.

Očeta si pričakala ponoči na poti od gostilne.

V beli rjuhi si se prikazala iz grmovja in

zamolklo izrekala latinske besede

Sancta simplicitas, sapienti sat, sancta simplicitas, sapienti sat

in tudi domače, da je za nekaj časa nehal piti.

S trskami si podnetila ogenj v šporhetu z rinkami

in toliko časa kuhala trojko, da so vse sestavine razpadale na žlici.

Kašnato zelje se je vleklo po otroškem grlu,

a mi je teknilo bolj od češpljeve kaše.

Privzgojila si mi vztrajnost, ko si podirala

čez dan zložena drva v skladovnico, vse dokler

ob tvojem dotiku ni bila nepremična kot drevo v gmajni.

Izdelala si krtače z ravno pravšnjimi paščki,

da so se prilegali mojim nogam in sem se z njimi drsala

po s pasto namazanih deskah, da so ljudje padali po tleh,

ko so prišli v tvoje čisto domovanje.

Gojila si amarilise, ki so imeli ogromna socvetja s po šest in več čašami prelivajočih se rdečih, belih in rožnatih barv.

Šivilja je po tvoji zamisli zame izdelovala obleke in plisirana krila,

na konce kitk si mi privezovala velike mašne, preden sem odšla v svet.

Dotikava se prek naključnih najdb, tvojih predsmrtnih pisanj

in mojega miselnega pretakanja k izvorom bivanja.

Imela si glas, o bog, niti desetino se ga ni preneslo skozi kromosome name!

Zapustila si mi vzhodne in zahodne svetlobe

in uro, ki na polovici kroga zapoje Marija, prid nam na pomoč.

Ana Porenta