trpim, ampak le na pol
prenapet sem v križu, pod pazduhami mi prezimuje
žajbelj

vsak ima svoje pečke
sam pa verjamem v evolucijo jezika
čeprav imam le dve pesmi:

eno kratko in eno jedrnato

ne maram objemov
poduhovljenih bitij. eno se mi je predstavilo in dejalo:
morda pa nisem le tudi želva ...

hitro sem jo popihal, še hitreje sem se naveličal
in  utrudil

moj gozd bo poln vlakcev in kvačkastih vzorcev
brez obrazov

parkiral se bom v delavske hlače, kjer
so že in še ne

iz ovratnika mi bo štrlel radar -
tri nepomazane lasne bilke

in izgledalo bo, kot da je vse to
narisal otrok

brnenja jezikov pa ne bo potrebno začeti poslušati
ne na dnu hlačnic

niti pri rokavih

Srečko Luštrek