Nebo je zmeraj zgoraj,

njegova modrina

prekaša mrtvilo zemlje,

tiho rastoče cvetje,

barvite metulje,

ki imajo svoj dan,

tišino in drobne glasove,

kot da bi zasledovali srno,

da je ne preplašimo,

da nam ne zbeži.

Proti nebu

izginjajo glasovi,

na vrhu miruje tišina,

enakonočje teme

in svetlobe,

mraza

in brezzračja.

Da se telo dvigne

in plapola proti

zaprtim stenam

vesoljske komore.

Nebo brezčasno

golta svetlobo,

vrti zemljo

in odšteva čas

znova in hitreje.

IŽ-lev