Hlad me objame,

me odpelje,

slane solze pa prekrijejo moj obraz.

kar naenkrat to več nisem jaz.

Barve niso več tako svetle

in glasba ne zveni več tako prijetno.



Občutki se mešajo, meni se meša.

Za trenutek se mi uspe nasmehniti,

sama sebi.

V meni pa še vedno kriči.

in nihče me ne sliši.

Ne pokažem.

Nočem se izdati.

Nočem pokazati,

da se me da raniti.

Ker potem bi vsi vedeli,

da se da, globoko zarezati v moje srce.

S hladnim ostrim rezilom.

In krvavim

Redkim pustim stopiti v moj prostor,

še posebej takrat ko se nad mano spusti zastor.

Ko je gledališča konec,

v zaoderje pa imajo vstop samo vip gostje.

Redni in manj redni.

za kratke minute, do ponovitve.



Karte ni moč kupiti.

Sama jo dam na dlani,

kjer se mešajo solze in kri.

Svetleče kot led in rdeča kot jesensko listje.

Obrišem ju z upanjem.

Tako kakor živim,

vsak dan zase, v upanju na še lepši jutri.

extra