V stolpu, tja kamor vonj sivke ne seže več

Tam živim

Vdihujem le malo zraka

Le toliko kolikor mi steznik dopušča

Ni mi mar če se zadušim

Gladim do bokov segajoče kodre

Črni so, prav takšni kot perje vran

Nekaj me vleče ven

Spustim se po hladnih kamnitih stopnicah navzdol

Tečem globje v gozd

Ni mi mar za obleko v barvi noči in krvi

Prišla sem do vhoda v podzemni kraj

Železna vrata so odprta

Torej te ni več  notri

Moje velike smaragdne oči so uprte v mesec

Zaslišim renčanje

Gledam črnega volka

Noge me ne držijo več

Sesedem se na tla

Počasi se mi približuješ

Ni mi mar če me raztrgaš

Tvoje volčje telo v mojem naročju

S čekanov ti kaplja z krvjo pomešana slina

 S kremplji tržeš obleko

Srce mi pospešeno bije

Tvoja prsa se dvigajo in spuščajo

Tvoj dah na mojem licu

Skoraj že čutim zobe v svojem vratu

Ampak ni mi mar če me ubiješ

Silovito, kakor sokol zagrizeš vame

Tišino preseka  krik

Solze mi meglijo pogled

Z dlanjo zdrsim prek črnega kožuha

Prehitro, teče kri iz mene

Vem, da ne bo princa iz pravljice

Nikoli ga nisem ljubila

Mislim, mojega princa

Ljubila sem le tebe

Morilca

Ampak ni mi mar če si lastiš življenja drugih

Ni več čekanov v mojem vratu

Ne krempljev v obleki

Izčrpano me držiš v naročju

Tvoj krik zanikanja pod polno luno

Z obraza mi odstraniš pramene las

Najine ustnice tesno skupaj

Kakor ne ločljiva koščka sestavljanke

Vendar me utaplja želja maščevanja

Globoko v srce zapičim bodalo

Tvoje, ne moje

Ni mi mar, da sem te ubila

Pred zmenkom s smrtjo moram najti zdravilo

Prehodila bom milijone trupel da ga najdem

Nisem ljubko dekle ki bo prosila

Sem morilka, ki bo ubila

S poljubom brez čustev bom z ustnic izvabljala resnico

V opravičilo lahko rečem le, da je ljubezen edino kar me je delalo šibko

Preprosto ni mi mar da sem te ljubila

volkulja