Pozlačene sobane

v lesketu zrcal,

na komodi podarjena pudrnica.

Krhkost telesa, ki

dopušča satenu

zli stisk.

Bela tančica v prepletenosti las,

skrbno izbran akvamarin.

Drgetanje kril jo ponese

mimo lačnih pogledov,

ki trgajo svilo.

Plast za plastjo.

Belo kost in drobovje.

To so hoteli.

Predigro, še slajšo

od samega akta.

Prosila je v imenu otroka,

ni vedela kdo jo je izdal.

Porcelanast pogled marionete

in strgane niti.

Plamenom bo darovala

najdražjo obleko.

Ognjena izdaja žre krike,

liže saten in nje svilo.

V prsnico ujet akvamarin.

Preživele bodo sobane,

njih blišč in

z ogljem narisana slika.

Martina Pavlin-Essentia