Jutro je.

Hodiva

po plitvini,

voda nama sega

samo do kolen,

ravno toliko,

da vidiva

drobne ribe

kako se dotikajo

najine kože,

kako nemirno

postaja kamenje

izpod najinih korakov,

ki ga voda dviguje

in počasi spušča

v dolino globine.

Šla sva v plitvino,

dlje kot proti večeru,

ko voda naraste,

morska trava

se nama nabira

okoli kolen,

vsa slana

prideva

na suho polje,

kjer topli kamni

grejejo podplate

in budno sonce

barva bledo kožo.

Spustiš v vodo

papirnato jadrnico

in gledava,

kako butajo valovi

naravnost pred naju.

V naplavino plitvine.

IŽ-lev