Rdeča vrtnica na pragu pred vrati,

več kot teden dni čaka,

da pobere jo.

Že oveneli listi, niso še izgubili upanja,

polni žgoče ljubezni potrpežljivo čakajo.

A ona ne more,

ne zna,

vdana v usodo že teden dni sama sedi v temi.

Z objokanimi očmi in prsti stisnjenimi v pesti.

Z duhom hoče, a telo ji brani,

ne prenese več neizmerne bolečine, ki jo uničuje.

In prav tako sama, kot vrtnica čaka,

da zmanjka ji solz.

Globoko v sebi pa se zaveda,

da nikoli ne bo,

pozabila njegovega zadnjega pogleda.

izgubljena