postave slepih hitijo
kot bi tekla skoznjo
iglasta voda
ko se vleče skozi hrup
prestolnice
teče in se vkrca v vozilo
da bi prišla domov

kaj je že to
leta so nazobčala stavbo
ki je začasno zatočišče
njenih strahov
in prostor za široke police
na katere bi lahko odložila
nevidni nahrbtnik

ko sede
breme sedi z njo
in skoznjo sreba mlačno pijačo
ko leže
leži na njenih prsih
in srka sence skozi špranje
vse do jutra
ko zmeče tovor
po mestnem granitu
toda vse se po kanalih spominov
neopazno vrne v nahrbtnik

modricvet