Pesem, tako impresivna, tako težka v svoji lahkosti. Tok misli teče, beremo in se na koncu vsakega odseka zagozdimo, ker moramo razmisliti o življenju in koncu. Ampak potem živimo. Naprej. Tako kot je vedno bilo in vedno bo, ne glede na barve plastike v ušesih trupel na mizi anatoma.

LP, lidija

enkrat sem na faksu izjavil (malce ironično), da umetnik ne more biti zdravnik, ker bi raje gledal lepoto, kako šprica kri in iz tega napravil umetniški dogodek ... v primeru sicirnice poznamo Tisnikarja, ki je iz tega ustvaril življenski opus (v praksi je prijel za sekiro, z njo presekal prsni koš in ga razprl) ... včasih so redno pošiljali študente likovne smeri v sicirnico za resničen ogled anatomije, a to se ne dogaja več, morda zato, ker je svet postal preveč virtualen ...

lpS

Hvala, Lidija. :-) Kdo pa smo, da bi o takšnih stvareh presojali.

Simon: piši na inštitut, če si želiš, po mojem imaš veliko šans, da ti pustijo hodit zraven. Če pa bi rad videl, kako šprica, secirnica ni pravi kraj, moraš iti k operacijski mizi, ker je tak pritisk samo pri živem človeku. :-) Tako da ta tvoja izjava je nekam hecna. Saj vem za Tisnikarja, samo to so take slikovite "prakse" - bolj anekdote.

LP obema