Božam luskasto vdolbino,

ki me hladi v komaj narejen dotik

in mi uide misel, prekleta, prepovedana.

Največja nežnost dneva

se ujame v zanko novih vprašanj.

Previdno se toplina mi ovija

v svet, ki vidi

in izstopa, iz belih kockastih soban.

Zazdi se, da še znam vzbuditi

tiste misli,

ki le premaknejo srce,

priženejo ime na ustnice.

Hipni dah je srečen.

V sebi nosi tvoja čisto vsa življenja

vse male smrti, ki so rojevale

nove pravljične figurice.

Globoko moram poklekniti.

Se pokloniti tlem,

kjer se dotikaš svetosti mojega.

Lomiš in zalomiš.

Odlomiš in prelomiš.

V snope, žanješ, orješ,

me zavržeš in novega izvržeš.

Se predam in izdam,

da hipni dah ostal bi večen.

Sandra Kocijančič