Nekoč sem se srečala
z vojakom...
Nekega dne,
davno pozabljeni spomin...

Pozabljen dan,
ko bilo ni nikogar.
In je bil človek sam.
Osamljen.

In še zdaj se spomnim
Hemingwayevih besed...
»Noben človek ni otok povsem zase...«
... a on je bil tak...

»...vsak človek je kos celine...«
...kar on ni bil...
»In ko zvoni, ne sprašuj
komu...«

...zvona ni bilo..
»...zvoni...«
...komu...?
»Zvoni TEBI.«

Osamljene oči
osamljenih noči
In dni brez nasmeha.
Zor brez uspeha.

Padle so mi knjige
takrat na tla,
ko sem v naglici hiteč
zamudila vlak.

Pobrati hotela sem knjige,
a tam je bila roka.
Bile so oči,
In prezgodaj osiveli dnevi.

Vlak je odšel,
in prvi, in drugi.
Podarila sva si lepe besede
in neskončen up.

Irena Blazinšek