Oklepam se besed

prodnatih oblik.

Objemam jih in

puščajo ničvredne praske.

Po poti stopam in

stopala so lahkotna.

Solze in neznani svet

sta obrusila ostrine.

Odložim oklep,

ker mi veter s tvojih ust

ne ježi več duše.

Svetove daleč

je uho, zaverovano vase.

Zaprto še naslednjih tisoč let.

Trkanje neslišno.

Besede kot odmev.

Strah kot prepoznavna skladnost.

Kot pričujoč mejnik,

da usoda se konča,

ko ti vrne potujočo se besedo.

Z demonom iz oči v oči

se šibek glas,kot vera vase,

izvije iz prekrižanih dlani.

Tolažim pesem, ki rosi.

Vse je polno jaza,

svet solza, upanja,

skelenja in prebadanja.

Na drugo stran prevagano hotenje,

da nisva ali sva.

Deljena v atome

bivanjske želje umirajočega.

Od tu odhajam.

Gledajoč v nebo.

Od tebe ločeno.

Sandra Kocijančič