To je pa rahlo grozljiva pesem, prihaja z one strani ... ni važno, če se je ta  smrt zgodila ali pa je samo simbolna, pesem pritegne zaradi tega, ker pokaže, da resnična ljubezen dopušča (in odpušča) vse.

Glede same izvedbe pa samo to, da rahlo zmoti zaznamovan besedni red (nenaravno obrnjene besede v stavku), ki je nepotreben in ga ponavadi uporabljamo za "lovljenje" rim, v prostem verzu pa pokvari poetiko.

Nezaznamovano bi se pesem brala takole:

Skozi nevidno okno gledam

kako se zdaj smehljaš njej

Gledam, kako jo gledaš -

tako, kot si nekoč gledal mene.

Razumem,

zakaj jo tako gledaš.

Njeni lasje kot svila,

moje je že vse prepletla pajčevina.

Njene velike, črne oči.

Moje zaprte ...

Oprostim ji,

da te tako gleda.

Namesto mene naj te ljubi.

Samo nekaj mi obljubi -

spomni se še name kdaj.------(pogojno ok)

Noči na travniku se spomni,

od tam mi prinesi  šopek.

Spomni se, kako sva s strehe  gledala lučke pod sabo.

Še ti eno prižgi. Zame.

In ne boj se vetra,

ki ti sredi jesenskega dneva kuštra lase ...

Z njim ti pošiljam poljube.

Svoje nežne nevidne poljube.

Lp, lidija

Hvala za komentar.

Verjetno sem tako pisala, ker se mi nekako lepše sliši, je pa res, da sem še zelo na začetku svoje pesniške poti in mi manjka izkušenj. Tako da hvala za nasvet, ga bom z veseljem upoštevala. :)

Lp, Polona