Grem,

nočem več poslušati

tvojih jesenskih ust,

polnih strupenih gob,

pozabljaš na

sladke mavrahe pomladi,

spreminjaš se v malenkostnen

in prhel želod,

padel s hrasta prekošatih vej,

ležem

med šopke lavande,

siva zadišim iz vseh kotičkov misli,

dokler se ne izsušim v prazen prah,

sedem na jezike vetra večnosti,

odnesejo me

k svežim gorskim vodam,

v njih se operem in čista porodim,

da te najdem,

ko vzkliješ v novo drevo,

vem,

spet te bom zalivala,

le cepim te  poprej

s spominom slonov.

pi - irena p.