Prvi žarki dneva v hladnem jutru

se odbijajo od srpov in kos,

rezila zarežejo pri zbujajočih tleh,

ki dihajo roso,

stebla padajo,

pobesi krila rdeči mak

in leže vznak plavica,

urne roke vežejo v snope žitna stebla,

sonce leze po krivini dopoldneva,

znojne kaplje padajo

med izgubljena zrna.

Zvečer bodo kresnice

plesale svoj ples brez skrivališč,

mesečina jim bo kradla lučkanje v temi.

Pod košato krošnjo

leži gosta senca,

na njej košara nosi bel prtič,

privzdiguje ga svež lahor

stisnjen iz vročine dneva.

Rokav obriše potno čelo,

moški komolec se nasloni na kosišče,

ženska dlan ob bok nabranih kril,

skupaj sedejo pod šepetajoče listje,

šumlja v orkestru s črički na strnišču,

od izvira gre mladenka pordelih lic,

rosne kapljice na vrču ji kapljajo

pod korak.

Oglasi se pesem koscev in žanjic,

odložili so klobuke s peresi,

rute, da so kite padle na ramena,

dlani so stisnjene od bolečine,

pitči utihnejo,

drevo molči,

zadovoljnost se razlije v večer.

Zima pozdravi žulje ob krušni peči,

iz nje diši po zrelem klasju in poletju,

po zemlji.

Po hvaležnosti.

pi - irena p.