Se spominjaš besed,
tistih toplih besed,
s katerimi sem ti enkrat za vselej
zlezel pod nemirno zeleno kožo?

Se spominjaš noči,
tiste poletne noči,
ko sem te iskal
nad zlomljeno površino vode
z mrzlimi biseri meglé
na svojih polnočnih ramenih?

Se spominjaš obroča,
tistega mavričnega obroča
na koncu mojega kačjega repa,
s katerim sem te začaral
v svojo megleno kraljico?

Se spominjaš žab,
tistih majhnih, zelenih?
Se spominjaš tople preje
njihovih glasov,
njihove svatovske pesmi,
ko sta najini telesi prepleteni
plesali v srebrnem luninem ločju?

Se spominjaš,
da sem tistikrat še imel krila?
Tista tanka, prosojna krila
s katerimi sem ti pokril oči,
ko si se mrzla in negibna
potopila na blatno dno
mojega skrivnostnega močvirja?

Dani Bedrač