Nisem telo, ki ima dušo,
nisem roke in noge
in koža in mišice
in voda ujeta med celice
… z abstraktno energijo,
ki teče nekje vmes
le za okras.
(Nisem lastnina nikogar,
ne moreš me posedovati
kot golo materio.)
Sem duša, ki ima telo,
sem stomilijonti odraz
obraza - nekoga,
sem reka, v katero
vstopiš in izstopiš hkrati,
sem relacija med prostorom in časom.
Sem.
Preprosto sem.
*z navdihom Paula Coelha (Enajst minut)
Pozdravljena, Little Shadow, pesem se me je dotaknila, vendar se mi zdi, da ne potrebuje naslavljanja po znanem delu, saj tako daje vtis, da je le literarni zapis po branju knjige. Mislim, da bi naslov lahko spremenila, opombo pa preselila v komentar. Kaj meniš?
Lp, Ana
Se strinjam, le takrat nisem imela ideje za naslov, zato sem jo preprosto naslovila z že znanim. :P ... bi bil ta naslov morda boljši? (Zdi se mi, da bi kljub temu moral še vedno odsevati idejo Coelha, ob enem pa se tudi bolj naslanja na moje lastno razmišljanje.) :)
LP, Shadow
urednica
Poslano:
20. 10. 2013 ob 21:10
Spremenjeno:
20. 10. 2013 ob 21:45
Boljše, še posebej, če jo sprejemamo kot nekaj, kar (za)sveti, kar vključuje svetlobo in temo, ali svetlobo v temi ... Zato tudi ta distinkcija med nisem / sem deluje kot preklapljanje stikala, načina gledanja.
Mislim, da vse, kar napišemo (tudi če se ne zavedamo) je od nekod prišlo - vsa ta leta branj, pogovorov, izkušenj ... Če vseeno meniš, da pesem potrebuje poklon avtorju, ki je izzval vrtinec pesmi v tebi, pa naj bo;) Čestitke,
Ana
Najlepša hvala za podčrtanko ... :D
Se pa strinjam s tem, da ima vse svoj navdih ... le da se mi zdi, da je kljub vsemu tukaj bolj direkten. ;)
Shadow :D
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!