Peter je bil osamljen možak,

verjetno je že od otroštva tak.

Nekoč zagreši neodpustljiv zločin,

na nesprejemljiv in neodpustljiv način.

Sodišče je sodilo: s svojim življenjem gresta narazen,

za dejanje, ki si ga storil, ti izrekamo - smrtno kazen.

Peter ni jokal, ni kričal, ne klel,

ni kazal obupa; ni bil posebno vesel.

Milo je pogledal sodnici v oči

in rekel ji, ženski:

Fukal bi.

Življenje je težko in tudi Marku se zdi.

Težko je v tovarni garati vse dni.

Včasih pomisli, da ne bo več našel moči

in kako je osamljen, ko se znoči.

Tako zamišljen, tovarni povzročil velikansko je škodo.

Direktorica mu je rekla: bodočnost je tvoja padla v vodo!

Marko pa je mirno zrl šefici v oči

in rekel ji, ženski:

Fukal bi.

Kaj je prijelo Lojza takrat, še danes ne ve.

Ni se v politiko mešal, tja pošten človek ne gre.

V šoli je delal, otroke življenja učil,

bil mož je načelen, trezen in čil.

Odpirali so novo šolo in (pred volitvami je to ena izmed navad),

trak je prerezala predsednica ene od vlad.

Lojze imel je nalogo, zahvaliti se ji za čast.

Pred kamerami, novinarji, ujel se je v strašno past:

prodrl je, predsednici, globoko v oči

in rekel ji, ženski:

Gospa, fukal bi.

(Ne vem, da bi obstajale podobnosti z resničnimi osebami. To je čista izmišljotina.)

Radmanovic