Vem, mrtev si.

Nisi se boril

v času ko si še živel,

vdajal si se skušnjavam

in naposled končal

v zadnjem tihem domu,

brez besed gniješ,

bog ti je vzel dušo,

zemlja ti razkraja telo,

ti pa se ne moreš upirati,

gniješ počasi a zagotovo

in črvi so te obiskali,

se ti zažrli v podkožje.

Nisi poslušal,

ko so ti rekli,

umrl boš,

prej kot bi sicer.

Zdaj ne potrebuješ

več kulture,

ne prijaznih besed,

zdaj lahko kleješ,

a te nihče ne čuje,

ker tvoj glas je tiho

in jezik propada

v pokriti zemlji

se zmanjšuje.

Mrtvec si,

postajaš nič,

med živimi si pustil

drobce spomina,

a tudi ti bodo

kmalu pozabljeni.

Zbogom.

IŽ-lev