Narava ima

zmeraj prav,

tudi takrat, ko na tankem ledu

pišem dolgo pesem

in se tla tanjšajo,

da počasi delam

korake nazaj

z listom v roki

in polnimi mislimi besed,

ki hočejo priti na papir,

hočejo svojo rojstvo,

kakor malček,

ki se rojeva

in z vso silo pritiska

proti izhodu.

Še vedno pišem,

le bolj oprezno,

ko čutim tanjšanje

pod lastnimi nogami,

da besede bežijo

same od sebe,

kakor da nočejo

potoniti skupaj z menoj.

IŽ-lev