Nekaj krasnih in izvirnih slik imaš v pesmi, Dama.

Mravlje mi sezuvajo čevlje

Bele srajčke plavajo v tolmunu

Polkrog v zatonu je pordečil lica.

Pastelne barve  pronicajo skozi mrvice besed

in legajo čez prag strmali.

Nekaj jih pa je, ki zvenijo bolj običajno. Ne rečem, da so, le zven, mogoče priokus ... lahko, da imam samo jaz ta občutek, ne vem.

Mogoče bi pa poskusila obdržati kondicijo pesmi na nivoju teh, ki sem ti jih naštela. Malo se igraj. Ne se preveč mučit s tem. Nikoli pa ne veš, morda pa vendarle še kaj nastane.

Sploh ne mislim kritizirat, ampak lahko ti naštejem še tiste, ki se mi zdijo, da nižajo nivo pesmi.

Gumbke bi enostavno spremenila v gumbe.

S ptico v letu in s sanjami je pa verjetno malo bolj zapleteno, je pa precej izrabljeno in bi bilo vredno premisliti.

Čričke pa ... mislim, saj ne vem, če imam prav, ampak že sama beseda je taka kot pomanjševalnica. Mogoče bi naredila kaj murni, če bi rada dobila tudi zvočno sliko.

Ne vem, če sem kaj prispevala. Ampak tisto, kar sem omenila zgoraj, se mi zdi pa res vredno pozornosti.

Lp, Z.

Pozdravljena Zalka! Hvaležna sem ti, za tako razčlenitev pesmi in pogled na izražanje. Le tako se lahko učim in izpopolnjujem in vsako mnenje sprejmem z razumevanjem.

Poskusila bom napisati v spremenjeni verziji, ko bo, jo bom nalepila tukaj. 

Črički so dejansko zame murni, tako smo jih imenovali. 

Toliko za sedaj, hvala za pomoč.

Lp. dama 

Kaj meniš na tako verzijo Zalka? 

Tu, na brežini sedim.

Mravlje mi sezuvajo čevlje

in nebo lega vame.

Trpetavke pijejo nektar.

Bele srajčke plavajo v tolmunu.

Simfonija v cis molu zazveni nad macesni,

 prisedeš na rob mojih kril

                                                          in drsiva.

 Toplota se prelije preko pisanih gumbov.

                                                  Črički  so se poskrili.

Polkrog v zatonu je pordečil lica.

Vznemirja me slutnja onkraj pregrad.

Pastelne barve pronicajo skozi mrvice besed

                                               in legajo čez prag strmali.

Lp. dama

Meni se zdi bolje, bi pa naredila premik s črički in še en verz sem malenkost premaknila.

Tu, na brežini sedim.

Mravlje mi sezuvajo čevlje

in nebo lega vame.

Trpetavke pijejo nektar.

Bele srajčke plavajo v tolmunu.

Črički  so se poskrili.

Simfonija v cis molu zazveni nad macesni,

 prisedeš na rob mojih kril

                                                          in drsiva.

 Toplota se prelije preko pisanih gumbov.

                                       Vznemirja me slutnja onkraj pregrad.

Polkrog v zatonu je pordečil lica.

Pastelne barve pronicajo skozi mrvice besed

                                               in legajo čez prag strmali.

Premik bi utemeljila takole: V pesmi ne gre samo za doživljanje okolice, ki je v prvem delu bolj prisotna, temeveč tudi za opis notranjega in zunanjega doživljanja uvoda v ljubljenje. Zato se mi zdi bolje, da se intenzivnosti doživljanja na koncu ne prekine. S tem dosežeš, da se začuti stopnjevanje in  naval "vročine", ki prihaja.

Kako se ti zdi?

Lp, Z.

Zalka, hvala. Ta čudna silhueta je nastala ob kopiranju in nisem imela namena zamikati verzov. Mislim, da bo dobro, da samo unesem spremenjen  verz in ostane prvotna oblika.

Lp. dama

Silhueta naj te sploh ne skrbi. Saj najbrž nisi mislila delati likovne pesmi?

Lp,

Z.

Ne, ne, tako sem razumela tvoj namig za postavitev verza.

Lp.

dama

Ne, ne,  gre za dramaturgijo pesmi. Samo to sem mislila ...