JOŠ JEDNOM
noćas su opet kuckale
nekakve ptice
o oluke i breze
su šuškale
samice, sve dok se
nije javila
zora. i ja sam
zaslepljen
trenom
strepeo za jezike
moje pesme
da nisu je dostojne
dovoljne. telom su
prošle
groznice
pa jeze, još jednom
čekati
da kod mene
svrati, moja dora
Nespečnost in hrepenenje, vzdušje večnega čakanja na robu blaznosti ... razmeščenost besed v verze spodbuja večpomensko interpretacijo pesmi. Stopnjevano čakanje, ki se zdi, ne bo uslišano. Čestitke,
Ana
Zahvaljujem, Ana, na izuzetnom komentaru.
lp,
Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
- 09. 10. 2013 ob 21:39
- Prebrano 763 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 374.1
- Število ocen: 10