Hvaležna sem

za izgubljeno tiaro,

padla je med med trnje,

za katerim sem živela,

zmeraj  zbadajoča se v prste,

ko sem predla dneve iz zlatih nitk.

Le pregriznila sem popkovnico

z vrečo pravljic

prenatrpano v mladosti

in stopila

na veliko polje jam in vzpetin,

čez katere jadram s  svojimi zmaji,

naučili so me bruhati ogenj,

jaz njih nabirati trenutke zdaja.

Srečujem tiste,

ki še spijo

za visokimi številkami,

pogladim svojo spraskano iskrenost,

pozitivna nula

se mi prav lepo poda.

pi - irena p.