Misel nate je kakor vonj po tebi.

Razpre mi nosnice
in s polnimi pljuči te vdahnem
globoko v sebe.
Tako mi dišiš!

Samo ti imaš takšno moč
nad menoj, nad mojimi čuti.

Čeprav me ne pogledaš,
čeprav se me ne dotakneš,
čeprav si daleč stran,
čeprav si samo spomin,
ki mi ravno zato prinaša
telesno bolečino, čeprav.

Samo ti mi dišiš tako,
tako telesno, tako surovo
kakor samec samici.
In spet pomislim, da ne bom
preživela še enega dne,
kakor sem jih že mnogo
od takrat,
brez tebe, brez tvojih stegen
med mojimi stegni,
brez tvoje sladke trdote,
ki prodira v mojo
vzdraženo notranjost,
brez tvojih, tako tvojih
gibov in kretenj
zaradi katerih sto in stokrat
vzburjena globoko diham,
kadar pomislim nanje.
Vse to, vse kar si ti, se strne
v eno samo besedo, ki zaboli
in me pretrese do dna.
Moški, pravi, edini, samo ti.

Ne morem brez tebe.
Kakor lakota sem,
ki se ne more nasititi.
Kakor žeja, ki se ne more napiti.
Vse v meni drhti (tudi solze,
ki tečejo),
ker se vedno znova zavem,
da brez tebe nisem popolna,
da te bom vedno iskala, želela,
da sem ... zasvojena s teboj.

Ljuba Rebolj