Povej mi,

sva res midva kriva

za ločitev najinih duš,

ki zdaj ločeno

tavata v igri vetra

in nosita spomine

kakor jesensko listje,

ki zlati pot,

po kateri hodiva

in štejeva korake,

da se srečava,

je res da sva prekinila tok,

po katerem teče reka

naravnost naprej,

da čakava ob robu

in  si mahava

vsak s svoje strani,

ki nekoč je bila skupna.

Vzamem drobno palico

in na obrežju

pišem v mivko

z velikimi črkami,

da me lahko bereš.

In ko reka potone

bova prešla v eno.

IŽ-lev