Tvoj je liter vina,

steklenica polna spominov,

ki nekoč so greli ti srce,

a danes, kot popotnik znan in lep,

gre s teboj, z novo zgodbo v svet.

Imel si jutra, sveža lepa,

poklanjal si poljube in nasmehe.

Imel si rad vse dneve, od pomladi do zime,

grel si srce njeno, in otroke svoje-večno sonce.

Kako so lepe rože, večkrat si dejal,

ko njihov vonj pregnal ti je vso strast v srce.

Imel si zgodbo svojo, ljubo srečo,

ljubil in negoval si roko njeno.

Imel si cilje- v srečo zreti,

na vsa usta se smejati in srce ji greti.

Kje se je ustavil ta sijaj,

kdo utrgal ti je iz srca tvoj raj.

Objemaš zdaj le njo-svojo flaško sna,

spotakneš se ob stol, ko poslavljaš se od nje.

Nihče ne ve za tvojo zgodbo,

vidijo le zgaran obraz alkoholnih sivih let.

A ti imel si vse, ljubezen in srce njeno,

ki ni bilo ti zvesto in to boli, kako boli….

Nisi znal nadaljevat na koncu,

šel si k njej v bar, in spoznal da zdaj si sam.

In le ona s tabo-ljuba tvoja flaška.

Morda celo jo kličeš Saška…

Barby