Nekoč je bil en Lojzek

in bil mi je všeč,

pa bil je pameten in mlad,

pa  imel je tak hipnotičen, voden pogled.

Pisal je pesmi o strasti,

o tem, kako se je treba imeti rad.

In sem ga šla pogledat

enkrat vmes z izgovorom ,

da se prepričam na lastne oči,

pa je rekel, da kdor je res bolan

umre mlad, tam nekje do desetega leta.

In ja, obema je odšla pomlad.

Zdaj je že  diplomiral in doktoriral,

nič več ni vaba za dekleta

in po najinih laseh samo še sivina opleta

in skozi moj črn pogled

sem v njegovih sivih očeh ujeta.

Kakor da sem s cepivom črnine

ubila takrat v njem poeta.

 Zdaj ne piše več pesmi,

piše eseje , prozo in študentom ocene.

lin