Hiraš, drago sonce

mojih najlepših poletij,

z dolgimi mlačnimi prsti

zbujaš spomine,

na strastno vročico brez senc.

Ne bežim od ran,

ponujam ti svojo vročo kri

iz mrazečih žil,

tvoje srkajo toploto

po bledorumenih cevkah,

pogrezaš se v prosojnost ,

roke postajajo slabe,

obležijo na pernatih oblakih,

ne morem poseči skozi mraz,

vdahniti ognja, da znova vzplamtiš,

vrata do tebe so nebo brez kljuke,

postajam ledena sveča,

trdna,

sama bom visela  s podbojev mrzlega doma,

kapljala od žalosti

za dnevi,

ko si me še grel,

ko me ne boš več

in bom hodila po svetu brez sence.

pi - irena p.