Neubogljiva ljubica

Veš, vedno te bom imela v očeh
in lahko si jezen in ti je sitno
in si siten in vsega sit.
Imela te bom na dnu zenice,
v temi, v kateri boš varno
in ves užaljen skrit.
Tam se bo tudi majcen planet
vrtel dalje, dokler ga ne pogoltne
supernova smrt.
Svet, kamor si položil le eno
stopalo, razširil prste,
pustil odtis, enkrat odgrnil prt.
Vtisnil nanj svoj dotik –
in odšel.
To je bil lep svet, mlad svet,
čisto sveže zaljubljen
in kot mlado žrebe
nebogljen in vesel.
Zdaj je opustel.
A še vedno je lep,
še vedno ima svoj čas,
še vedno ima moje nebo
in tvoj obraz.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
04. 10. 2013 ob 16:26
Spremenjeno:
04. 10. 2013 ob 21:14

Zelo lepa pesem, ki navidezno lahkotno, v bistvu izredno močno in nepreklicno daje pečat neki ljubezni, kratki morda, a tako silni in nepozabni, da se v spominu nikoli ne bo izbrisala in je nobena zamera ali kakršnokoli drugo dejanje ne bi moglo izničiti. Se zdi! :)

  lp, lidija

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
04. 10. 2013 ob 22:00

Hvala, Lidija! Dobro si "vpogledala" pesem. Zdi se mi, da "zdravo" prebolenje neke končane ljubezni pomeni, da lahko pogledaš nazaj na ta svet in ga še vedno vidiš lepega; ne glede na (mogoče grd) konec je bilo v tisti ljubezni zagotovo vsaj nekaj lepote. Če nočeš nikoli pogledati na tisti "planet" ali če mu dopuščaš, da te še vedno vleče v svojo gravitacijo, čeprav je opustel in ti ne nudi ničesar (več), je to bolestno in po mojih izkušnjah vodi v lastno nesrečo. To sem - med drugim - želela izpostaviti v tej pesmi. Kaj pa, če te je človek prizadel, zapustil in je potem on kakor užaljen oz. nedostopen? Hja, nič. Škoda zanj, da ni videl tistega lepega sveta, to je vse.

Zastavica

Lucija Lotus Mlinarič

Poslano:
04. 10. 2013 ob 22:11
Spremenjeno:
04. 10. 2013 ob 22:49

Všečna. :)) Me je spomnila na to pesem (no idea why):


Spomin na Marijo A. (Brecht)


Bilo je v svetlem mesecu septembru

pod mlado slivo, v senci gostih vej.

V rokah sem držal jo, ljubezen bledo

kot sanje; milo, kot nikoli prej.

Nad nama, daleč, čez nebo poletno

je plul oblak. Pogledal sem v nebo:

oblak je bil ves bel in silno daleč.

Že hip nato pa ga ni več bilo.


Odtlej so že minila mnoga leta

in v nepovrat odšlo je mnogo dni.

Alejo sliv so menda že podrli.

Ljubezen? Res sprašuješ me po nji?

Povem ti, prav ničesar se ne spomnim,

ne sreče, ne miline in ne sanj.

Še njen obraz zbledel mi je za vedno.

Le to še vem: poljubil sem jo nanj.


In tudi ta poljub bi bil pozabil,

če bi takrat oblaka ne bilo.

Spomin ga hrani, zmeraj ga bo hranil:

ves lep, ves bel priplul je čez nebo.

Mogoče drevored cveti še vedno

in ona sedmega otroka že ima.

Oblak pa je cvetel samo minuto

in že ga veter je pregnal z neba.

Zastavica

Beatrice Reiniger

Poslano:
04. 10. 2013 ob 22:26
Spremenjeno:
04. 10. 2013 ob 22:49

/To je bil lep svet, mlad svet,
čisto sveže zaljubljen
in kot mlado žrebe
nebogljen in vesel./

Načeloma ne izbiram in ocenjujem pesmi urednikov, ker se mi zdi, da bi izpadlo kot prilizovanje, tega pa ne maram. Pa bi tule vseeno dodala, da je zgornji del zelo slikovit, predstavljiv - na pol otroški, dobro opisan in moj najljubši. :-)

LPB

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
04. 10. 2013 ob 22:53

Lucija, hvala, nisem poznala te pesmi; prevod (očitno E. Fritz?) je mojstrski. (Ker pa ne morem iz svoje kože, bi vendarle opozorila na pomanjkljivost verza "in ona sedmega otroka že ima", ki ima v nasprotju z ostalimi sodimi verzi - deseterci - dvanajst zlogov, a bi se zlahka dal "udeseteriti": in ona sedem že otrok ima.)

Vidim asociacijo - pri njem je bil oblak kot nekakšen medij ali sprožilec spomina na neki oddaljen svet ...

Beatrice, hvala. Mar nismo taki - včasih - v tisti prvi zaljubljenosti ... kot negodna žrebeta, na drgetajočih nogah, radovedno begavih oči ...? :) Vesela sem, da si ta del začutila tako iskreno prvinsko (praviš: napol otroško), saj je tudi mišljen tako.

Zastavica

Lucija Lotus Mlinarič

Poslano:
04. 10. 2013 ob 23:14

Ne vem, kdo je prevajal. Prilepljam pa še original - se mi zdi zvočnost precej drugačna ... :)


An jenem Tag im blauen Mond September

Still unter einem jungen Pflaumenbaum

Da hielt ich sie, die stille bleiche Liebe

In meinem Arm wie einen holden Traum.

Und über uns im schönen Sommerhimmel

War eine Wolke, die ich lange sah

Sie war sehr weiß und ungeheuer oben

Und als ich aufsah, war sie nimmer da.


Seit jenem Tag sind viele, viele Monde

Geschwommen still hinunter und vorbei.

Die Pflaumenbäume sind wohl abgehauen

Und fragst du mich, was mit der Liebe sei?

So sag ich dir: Ich kann mich nicht erinnern

Und doch, gewiß, ich weiß schon, was du meinst.

Doch ihr Gesicht, das weiß ich wirklich nimmer

Ich weiß nur mehr: ich küßte es dereinst.


Und auch den Kuß, ich hätt ihn längst vergessen

Wenn nicht die Wolke dagewesen wär

Die weiß ich noch und werd ich immer wissen

Sie war sehr weiß und kam von oben her.

Die Pflaumenbäume blühn vielleicht noch immer

Und jene Frau hat jetzt vielleicht das siebte Kind

Doch jene Wolke blühte nur Minuten

Und als ich aufsah, schwand sie schon im Wind.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 04. 10. 2013 ob 09:43
  • Prebrano 1133 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 665.4
  • Število ocen: 19

Zastavica