Vestogrizec,

črv v mislih,

ki jih delaš gnilobne,

ne bo te več.

Dovolj si me pojedel,

mi znojen grozil,

da ne bo všeč njemu,

leden lezel po kosteh,

ker ne bo prav njej,

curljal skozi stisnjene zobe,

le kaj bo zdaj.

Več obrazov imaš.

Da jih pokažeš,

si me vlačil

po svojih temnih sobanah,

ostani v njih

brez ogledala.

Dajala bom,

ker želim,

brez prsta

usmerjenega v tuja srca.

Strah,

ne bojim se te več,

brez tebe sem mirno dihanje,

ogrinjalo,

pod katerega se pride

brez vstopnice.

pi - irena p.