V meni si,
neminljiv in neskončen.
Lenobno se prebujaš v moja
zaspana jutra.
Dotakneš se mojih ustnic,
ki zašepetajo tvoje ime,
spolziš skozi mojo bit,
kakor kri spolzi skozi telo.
Moj prvi vdih novega jutra si,
nosim te v sebi
kot drobnega pikapolončka,
ki je na mojem srcu pripet.
Moje zrnce sreče si,
izgubljeno v puščavi
in jaz ne morem do nje.
Včasih ponikneš vame za hip,
a tvoja podoba v naslednjem
trenutku še bolj svetlo zažari.
Včasih me droben spomin -
žalosten ali lep grenkosladko zaboli -
saj ne veš, kako v prsih tišči,
ko se s teboj v svojem srcu zavem,
da te ni, da te ni, da te ni...,
ko se dnevi prevešajo v pozen večer
in v meni boleče kriči,
kje si, kje si, kje si...
In ko s teboj v mislih zaspim,
se moja duša umiri,
a včasih te iščem še v sanjah
po zablodelih poteh,
a ti bežiš in bežiš in bežiš...
Zjutraj, ko znova odprem oči,
si spet z menoj in spet te ni...

Pišem ti sredi noči
in solze so v mojih očeh,
v mojem srcu so tvoje oči
in tvoj nasmeh -
in je žalosten pikapolonček
pripet na moje srce.

Ljuba Rebolj