Pletem pulover iz najboljše volne,

šivam srajco z vlakni preozkih pogledov,

skuham jed iz ostankov mane,

z upanjem loščim tla kamor stopaš.

Gledam škatlo naslovljeno name,

v njej bela obleka, številka za vse,

rokavi razvlečeni v dolge pasove,

spredaj prekrižane zvežeš na hrbtu,

darilo malikovalkam lažnih bogov,

z rožnim vencem spranih solza,

da obsedijo mirno v kotu,

pestujoč prepozno spoznanje

se majejo v prazno,

stene so mehke

in okna ni.

Nenošeno odvržem pri izhodu,

svež veter mi kuštra lase.

pi - irena p.