V samoti se

srečujemo s svojo

bolečino.

potrebujemo jo, samoto,

da se soočamo z njo.

Ker moramo jokati,

ker moramo pustiti solzam,

da stečejo po licu,

ker moramo odpreti 

vrata svoje duše

in izpustiti na plan

svoje trpljenje, 

svojo bolečino,

svoje strahove.

V samoti, ko smo varni

pred pogledi drugih ljudi,

ko smo varni pred

njihovimi sodbami,

takrat ji pogledamo

v oči - bolečini.

In si rečemo, jokaj,

jokaj srčece ...

Ljuba Rebolj