še poribala nisi za sabo
ko si odšla

si rekla,
da si v najino razmerje, v moje lebdenje
in pijančevanje

pomočila indikatorje smisla
in ugotovila, da ga je zate bolj malo ostalo

si rekla:
ko bi bil vsaj osladen
in kazal vedno isti obraz

si v lavor
kjer se je namakalo belo perilo (pokozlana gizdalinska srajca)
potunkala  pesniške litanije s posvetili

v katerih sem opeval najino parjene

si rekla, da sem za Luno

in res, psica!
ko si pograbila še otroka

so za vami ostali trije temni kraterji

in zahtevek za preživnino

zdaj, ko se vsakodnevno pogovarjam s tvojo tel. tajnico
te po pisku te v eni sapi psujem
in vabim nazaj

in ko moja zlagana pesniška usta
iščejo tvoj odziv

dela le: TU TU TU TUUUUUUUUUUUU
čeprav vem, da si TAM

in vedno
ko pričnem s patetičnim  monologom

se mi dozdeva, da namesto v mikrofon
blebetam

v /zim/zeleno breskev

brez ušes

Srečko Luštrek