V mojem prvem berilu piše,

da se ljudje moramo imeti radi,

da se ne smemo kregati,

ne  tekmovati, ampak razumeti,

biti odkriti drug do drugega,

da si med seboj polepšamo dneve,

ki tečejo in za sabo puščajo

izpisane liste, kamor se obrnem

vsakič, ko te kličem.

V mojem prvem berilu

smo se učili novih stvari,

jih povezovali in jim dajali smisel,

takrat smo bili vsi odkriti,

le malokdo je znal lagati,

takšni so pač otroci,

a mnogo nas je ostalo

vsaj delček ali več v tistem času,

ko si ne dovolimo vzeti sanj,

ker so del nas, del naše sedanjosti

in tudi prihodnosti.

V mojem prvem berilu

je svet srečen, upajoč

na nove srečne dni.

Jesen je,

jaz pa še vedno upam.

Veter mi šepeta,

da imam prav.

Zato nisem v dvomu.

IŽ-lev