POSLJEDNJI ŽIVUĆI BOG
u šest i trideset
započinje novi
svjetski rat
otvaraju se vrata
kazamata
topovi bljuju
mrtvu svjetlost
majke zapomažu
u divnim srcima
od poljskog cvijeća
životinje se skrivaju
dublje u šume
vatrene kugle
mrače sunce
iz mora
dižu se
neupokojene duše
da isplaču suze
koje nikome
ne znače ništa
žrtve se bacaju
na gomile
otrovna koplja
zabadaju se u misli
još nerođenoj djeci
i samo lane u šumi
čeka noć
puno ljubavi
da odraste u srnu
s očima
posljednjeg
živućeg
Boga...
namesto komentarja. drugače pa kataklizmično, kakor da si sedmi jezdec apokalipse
men so blizu s svojo glasbo.
Občutek konca sveta, za človeka ... in obstoj srnjadi ... ki še edina verjame v obstoj Boga. Apokaliptična jutra, ki so prav lahko simboličen opis vsakdanjika, ki ga živimo v odtujeni družbi, so popisana srhljivo, z vojaškimi prizori (oh, ta izrojen lov človeštva na ljudi!). Težak okus, ki pa se na koncu neverjetno zmehča. Čestitke,
Ana
Hvala ti draga Ana, dokazuješ da i komentari mogu biti pjesma :)
Srdačan pozdrav s mora !
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
- 23. 09. 2013 ob 20:09
- Prebrano 877 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 215.72