Séjaj, séjaj, Kosolet,
Séjaj, da bo videl svet
Majhne črne dušice,
Bele zimske mušnice.

Kôsi, kôsi, Kosolet,
Kôsi, v zob rezila vpet,
Padajo naj travice,
Ljubke trhle glavice.

Žanji, žanji, Kosolet,
Žanji, kar ti šlo je v cvet:
Rž brez zrnja slastnega,
Deteljico brez srca.

Kaščo polni v zimski dih,
V čas osut, mrtvaško tih.
Je v plodovih živa sled –
Tvoje seme, Kosolet.

Aleksandra Kocmut - Kerstin