Všeč mi je preigravanje z nekaterimi podobami, metaforika ... A moteč je zaznamovan besedni red, ker ne pripomore ne k rimi in ne k ritmu (kar je dejansko njegova vloga; če je nima, je odveč in moteč) ... No, naj pokažem, kako jaz "vidim" tole pesem:

Oklep sem napravila,

a preblizu svojega srca,

da ne bi bilo slišati

vzdihov tvoje navzočnosti.

Počasi sem odžvenketala  proč,

znova napolnila skodelico z rubini, (čaša zveni tako prisiljeno povzdignjeno)

ki se mi lesketajo  v roki.

Premalo je napolnjena,

ne izlijejo se do utripa.

Zamežikala sem in premlela KAJ?

namočila svojo prepletenost,

doumela,

na podstavek oklep položila. 

(Vem, da zdaj nimaš več rime (premlela - snela), a saj tako in tako manjka, KAJ si premlela, in pa: ne moreš nečesa SNETI NA nekaj.)

Lp,

Kerstin

Aleksandra hvala za pomoč sem popravila

Zanimiv pogled na poskus distance od bližnjega. Če je oklep preblizu srca, srčne vibracije še vedno bijejo vanj, v njih so ujeti "vzdihi tvoje navzočnosti" - močna prispodoba, tako kot "odžvenketala proč". Skodelica rubinov je lahko simbol krvi ali srca, močnega čustva - ljubezni in/ali bolečine ..., ki pa ne doseže utripa. V oklepu namreč ni žil. Pesniški subjekt sprevidi, da tudi obdajanje z oklepom ni rešitev, in vrne oklep tja, kamor spada - na podstavek kot artefakt nekega (minulega) časa.