Sam sedi sredi gradbišča,
sredi ruševin,
tudi sam od življenja podrt.
Zlije se z okoljem,
tako pravi.
Z razmetanimi kosi
gradbenega materiala,
okruški betona in zidakov,
z razmetanimi mislimi
in občutki,
boleče ostrimi kot britev.
Do brezupa hlepeč
po njenem objemu
in tako boleče odsotnem,
dotiku ...
Sam ... sredi gradbišča.
Poslano:
18. 09. 2013 ob 01:44
Spremenjeno:
30. 01. 2014 ob 12:45
September, 2013
Pesem je posvečena ljubemu prijatelju, ki se je znašel v hudi in dolgotrajni duševni stiski.
Ina Stergar, Helena (MalaSenca) ... Hvala vama za izbor pesmi!:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ljuba Rebolj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!