Ne veš,

kako malo

pomenijo besede,

kako so prazne, puste,

tihe kakor kamen,

začnejo šepetati šele takrat,

ko se dotaknejo duše,

ki hrepeni po bližini,

ki je skrita kakor najsvetejša

podoba, ki jo hrani samostan

za srečo in dobrobit dobrega.

Zlo preganjam,

vsedam se v eno srce,

tisto, ki je moja druga polovica,

skrbno pazim, da ostane cela,

da je ne pogubi armada

praznih besedičenj

in zvitosti pretkanih govorcev.

Izvijam se iz ujetništva

navideznih piscev,

kadar me vzamejo za tarčo,

takrat se nasmehnem

in zamahnem z obema rokama.

Oči puščam odprte

za nepredvidljive.

A samo eden ima polovico,

ki jo meni manjka.

Besede,

prazne besede

rišejo obljubljeno deželo,

dokler zmagujejo,

potem se hinavsko potuhnejo

in izginejo kot črn oblak,

ki ga vedno prežene sonce.

IŽ-lev