Oblečena v razsuto cvetje davne pomladi

mi prihajaš pred osamljene oči

vsa topla, dišeča in voljna

v rokah stiskaš Šiviljo in škarjice

neke čudne neznane izdaje

dvignil sem te nepriraslo, neodpadlo

položil v svoj objem

prilegala si se kot ukrojena

nosil sem te iz dneva v dan

neponošena si se odtrgala in šla dalje

srečeval sem druge oblečene vate

krojiti si se naučila po potrebi

da zlivaš popolnost v srečo za dvoje

vedno sešita iz tkanja, ki se ujema

z očmi v katerih je iskreča ljubezen

ko se lesk razvodeni

pospraviš bucike, škarje in krhko nit

v popotno torbo

Čakam, da se vrneš po pozabljeno otroško zgodbo

pustila si jo na tleh ob svilenem sukancu

vem, da boš prišla

ko najdeš pravo blago z vzorcem za zvestobo

ko izide Burda s krojem za trajanje.

pi - irena p.