Črke plešejo z očmi.

Utripajoče,

kot cirkuška predstava

klovnastih obrazov.

Prikrite med sledovi žalovanja,

za zaveso pronicljive radosti.

Na peronu so ostale

bojevite hčere hlastastih želja.

S šopkom odcvetelih rož,

stoji nasmeh

in roka maha v pozdrav.

Lušči se minljivost

in podoba,

ki se v kolesju sveta,

brezvestno,

brezčutno,

izgublja.

Čas segreva misli.

Neustavljiv.

Nežno ime razliva na ustnice

in belina, ki ščemi veke,

postaja nevzdržna.

Tipam resničnost

in bodičasti trenutki

 puščajo sledi

mimo katerih nastaja nov dan.

Sandra Kocijančič