⌖͖ ͖⎃͖ ͖⌖

ko je pokukala iz mrzle zemlje
jo je za rokav pocukalo sonce

ko se je prestrašeno ozrla
jo je zaščitniško objelo z gostimi rokami
in zalilo s solzami sreče

rastla je
božala ptice
preganjala snežinke
ter vsak dan občudujoče zrla za soncem
ko se je odpravljalo na službeno pot

ponoči je mimo nje očarljivo plahutal veter
plesal z njo
in ji šepetaje božal veje

prihajal je in odhajal
in čutila je kako se njena krošnja boči pod težo življenja

zaječala je

spet jih je videla
morilce zdolgočasenih pogledov
hodili so mimo nje in ji trgali otroke
preden so se ti lahko sprehodili
po hladnih tleh
se vkopali
in zrastli

nato so mirno odšli v nič
kot da je to nekaj čisto običajnega
ona pa je le nemo stala
in prazno zrla v snežinke

z njene skorje so se luščili robčki
in tudi veter ki je ves čas prhutal okoli nje
je ni mogel potolažiti

le čas je na njenih licih
pustil suho sled
in takrat so prišli znova

s stolpi so zastrli nebo
s sivo odpeljali veter
nato pa še njej
salutirali z brnečo desnico

ogrnila jo je polarna noč
meglena pusta
in brezzvezdna
in tako ni vedela
da so njeni otroci
med ugrizi
udarci
in mračnimi jarki
še vseeno našli svoj dom

in da iz tal
v drugačen  lepši svet
ravnokar kuka majhna jablana
prav tako prestrašena
kot je bila nekoč sama

prašeg

li dija

Poslano:
14. 09. 2013 ob 06:11

prašeg.. življenje je nepredvidljivo lepo in težko, za vse prebivalce matere  .. 

všeč, zelo


lp  li

Zastavica

prašeg

Poslano:
14. 09. 2013 ob 17:39

Res je. Me veseli, da ti je všeč :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

prašeg
Napisal/a: prašeg

Pesmi

  • 13. 09. 2013 ob 21:04
  • Prebrano 656 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 257.61
  • Število ocen: 8

Zastavica