SAMOTA VETRA

Ne joči breza, utrnjena v sivo,
če so tvoje ptice,
okušale rezino juga
in se naselile v oleandre in limonovce.
Z mrakom bova prečila
nejasne linije med tu in tam.
Oba sva svata večnosti!
Če si ti na barju,
sem jaz v zakotju trtinih objemov.
In zdaj slišim vzdihe v kamnu.
Samota vetra se izpeva
v orumenele dneve,
ki zorijo v travah.
Krepčilne solze dežja
bodo odkapljale bolečino,
ki žolnasto kljuje
v staro lubje mojega srca.
Vse je tako tanko, ledasto,
resno zasrenjeno, da pušča dvom o soncu,
ki je milost v prvem grozdju.
Mar naj ležem na temno ilovico
in čakam na samoto vetra,
da bom gluhost,
da bom dokončnost začasnosti.
Ne joči breza,
če te češe samota vetra.

Burjak