Gledam skozi razvlečeno zadrgo

spodnjih in zgornjih rolet

mojih srepečih oči

kot sončnica proti soncu jih dvignem

k tebi stoletnemu hrastu debelih korenin

ne vidiš iz višav mojih spotikanj obnje

umaknem se za korak

da najdem toplo stran

nerodno stopim v tvoje čevlje

v tuj svet gozda trepetlik

polnih strahov v režah lubja

sokovi pod njim se krčijo od nelagodja

skrbi barvajo listje rumenooranžno

korenine vijejo med ostre skale

kljubojoč  burnim hladnim vetrovom

ki sedajo na veje

da težke omahnejo

mislila sem

bosa

da v tvoji košati krošnji

pojejo ptice stalnice le pesmi radostnice

da žage za tako deblo ni

obuta vate sem vstopila

šla naokrog razstavljene slike

za katero je le navaden zid.

pi - irena p.