Odložila sem misli

na mehko blazino,

glava je pripravljena

na spanje,

skupaj s sanjami,

ki mi bodo skrajšale čas

in noč bo naenkrat

postala prekratka.

Telo sem položila

na staro blazino,

ki se upogne vsakič,

ko pridejo noge gor,

hrbtenico sem odložila,

da mi ni potrebno skrbeti

za vsako besedo.

Srce si tako umirjam,

dajem ga v posteljo,

skupaj delava načrt

za lego, v kater bova

sanjala nocoj.

In srce mi pravi,

da te pogrešam.

In srce se nikoli

ne laže.

Umirjam utrip,

kakor bi umirjala

divje črne oblake,

ki neugnano spuščajo

ledeni dež.

Grem v sanje,

takoj.

IŽ-lev